Dragi učenci, starši in spoštovani bralci…

Prehajamo že v 5. teden učenja na daljavo… Ste si misli, da boste kdaj delali na tak način? A, da ne pozabite – ta teden bo za dan krajši, pa še začel se je z zimskim vremenom, ki ne vleče ven tako kot je bilo to med prazničnimi dnevi… Le ti so bili prava preizkušnja za vse nas, da smo se omejili obiskov, ki so sicer v »normalnih« razmerah ob teh praznikih zapovedani… Žal vas je kar nekaj moralo ostati doma, čeprav je gotovo že kdo imel plačan kratek oddih nekje »na lepšem«… Ja, tu je šlo gotovo za vašo odpoved, odpoved vaših staršev, na račun drugih. Še vedno poudarjam – večina od nas je omejena samo glede gibanja in druženja, imamo pa seveda vso IT tehnologijo, ki nam mnogo tega omogoča… Ko vam je najbolj hudo, se učenci vprašajte samo naslednje: »Le kako se sedaj počuti gospa, gospod v kakšnem domu za ostarele, v kakšni bivalni skupnosti ali bloku, ki ni samo izoliran, ampak v tej samoti še trepeta, da mu bo ta virus odvzel to kar ima najraje in največ – življenje… Nepredstavljivo je to za nas in menim, da je moja/tvoja/naša odpoved minorna, če lahko s tem pomagamo njim…«

Seveda je mnogo vaših staršev, ki zaradi vseh teh omejitev in karantene ne morejo opravljati svoje dejavnosti, ki bodo gotovo ostali brez dela denarnih sredstev… Mnogo nas je, ki si vsak dan postavljamo mnogo vprašanj kako bo naprej? A eno je jasno – ni večjega strahu na tem svetu, kot je negotovost glede svojega obstoja, svojega življenja… Ko pride do tega, bi človek dal vse, da bi ta negotovost in strah minila… Takrat ni vprašanje denar, sredstva, blaginja – samo da bi živel, to je največja želja… Če je kdo bil v tej situaciji, že ve o čem pišem in razmišljam…

In zato dragi moji učenci, starši, bralci – bodimo soljudi v pravem pomenu besede, bodimo empatični in z našo odpovedjo, našim »darovanjem osamitve« omogočimo življenje vsem tem, ki so v skupini tistih, ki se bi ob naši brezbrižnosti gotovo morali posloviti… Gotovo vsak od vas pozna nekoga iz te skupine ljudi – naj bo misel ob vašem odpovedovanju namenjena takrat tudi njim…

Še mesec nazaj smo živeli v svetu, ki je gotovo rabil »korekcijo«… Sam še vedno trdim, da bi v vsakem primeru slej ko prej prišlo do neke spremembe, moralo bi… Živeli smo zelo odtujeno, površno, večkrat hrepeneli po popolnoma napačnih vrednotah, velikokrat pozabljali na sočloveka… JAZ in MOJE DOBRO, je bilo pri večini vedno spredaj… Seveda je to kar doživljamo danes totalno nasprotje »življenja pred korono«, nekaj kar je za večino nerealno, včasih se sam počutim kot da sem lik v ZF filmu… Če nam bi kdo tak film zavrtel leto nazaj, bi seveda vsi smeje dejali – totalna fantazija, to je nemogoče… In danes je točno to realnost?! Stoji vse, za kar bi v preteklosti dejali, da se ne more ustaviti, vse se je umirilo, vsak se je zazrl »hote ali nehote« v sebe in vsak od nas se mora, spet »hote ali nehote« darovati za druge… Življenje po virusu bo drugačno, gotovo bodo za drugačnost poskrbeli strožji ukrepi glede higiene, na nas »ljudstvu« pa bo, da bomo to drugačnost izkazali tudi v medsebojnih odnosih…

Kako lepo je odgovoril trenutno »najbolj IN« župnik Martin Golob, ki v teh dneh s svojo umirjenostjo, iskrivostjo, empatičnostjo opravlja ogromno delo, v enem od intervjujev, na vprašanje, kaj ga je virus naučil… Dejal je: «Kakšen bebec sem bil, ko sem zaradi dela, nekih obveznosti, ki sem si jih sam zadal, zavrnil prijatelja s povabilom na pivo, na pogovor? Kaj bi dal sedaj za to pivo…«

To je tisto, kar bi moral virus naučiti vse nas – bližina do sočloveka in iskren odnos do njega je temelj življenja, vsaj tistega pravega življenja, ki šteje… Ne dobrine, avto, hiša, vikend… S tem se gotovo ne moremo postaviti na »zemljevid sočloveka…

Torej dragi moji… Naša pridnost upoštevanja ukrepov je rezultirala že k rahljanju ukrepov… Veselimo se tega in bodimo pozitivni v pogledu naprej… Res se je vse zaprlo čez noč, odpiranje pa zahteva čas in premišljenost… Naj nas virus nauči tudi, da ne moremo biti mi sodniki in poznavalci vsega na tem svetu, kar se je vse prevečkrat dogajalo pred virusom… Imamo strokovnjake, ki bodo znali povedati kaj je prav in kako je prav, na nas pa je upoštevanje, ker rezultat je možen le, če bomo tako delali vsi… Saj veste – kot v šoli… Ko se nekaj dogovorimo, potem tako delamo…

In še rezultati prazničnih dni – 44 brisov, vsi NEGATIVNI… Čestitam vsem za dolžno skrb, bravo Kočevje in bravo Kočevci…

Peter Pirc, ravnatelj