FRANCE PREŠEREN V ŠOLSKIH KLOPEH
(domišljijski spis)
“Ker se je tvoj učni uspeh poslabšal, ti od tega trenutka naprej prepovedujem uporabo računalnika in mobilnega telefona”, so bile besede mame, ki je prišla iz govorilnih ur. Ob pogledu nanjo sem bil zelo žalosten. Želel sem si le, da utonem v spanec in postanem vsaj za trenutek podoben človeku, ki je bil brez tehnologije dober pesnik in pravnik. Zaspal sem.
Namesto budilke me je prebudil mamin ropot v kuhinji. Kurila je star zidan štedilnik, na katerem je v glineni skledi pripravila žgance. Na veliki starinski mizi so me poleg zajtrka čakale tudi nenavadne šolske potrebščine: pero s črnilom, leseno računalo in tablica. Zanimivo. Kmalu sem se moral odpraviti skozi duri, kakor jih je poimenovala moja mama, proti tako imenovani realki in ne zdajšnji šoli, katero obiskujem.
Ko sem vstopil v učilnico, sem presenečen obstal. Bila je preprosta in temačna. Čez nekaj trenutkov je vstopil visok ter že na prvi pogled strog moški, za katerega se je izkazalo, da je naš učitelj. V kot je odložil šibo in ob pogledu na to gesto sem se kar stresel. Vsi smo vstali in ga pozdravili. Pričeli smo s poukom in prva učna ura je bila namenjena predmetu, ki je nosil ime LEPO VEDENJE. Zdelo se mi je nenavadno, da sem vse znal, toda na vlogo vestnega učenca sem se kar hitro navadil. Tudi pri prirodopisu ni bilo nič drugače. Mirno sem sedel v klopi in spregovoril le, ko mi je učitelj dal besedo. Moji odgovori so bili v večini natančni in pravilni.
Čez čas pa so mi misli odtavale. V moji glavi so se rojevale rime z metaforičnimi izrazi. Ko učitelj ni bil pozoren, sem jih zapisal in nastala je prava poezija. Nisem vedel, da sem nadarjen za kaj takega in niti v najlepših sanjah si ne bi mislil, da bom kdaj pesnik. Ta vloga mi je bila neizmerno všeč. Toda občutek ni dolgo trajal, saj je učitelj opazil, da pouku več ne sledim. Presesti sem se moral v oslovsko klop, poleg tega sem si prislužil tudi nekaj udarcev po prstih in dlaneh s šibo, katere sem se že na začetku ustrašil, kakor da sem vedel, da bom imel z njo bližnje srečanje. Odnos učitelja do učenca preko palice se mi je zdel nenavaden, toda bil sem preveč prestrašen, da bi sploh izustil besedo. Kljub temu spodrsljaju sem bil zapisan v zlato knjigo.
Končno je pozvonila moja budilka današnjega časa, nisem bil več v letu 1810, ko sem obiskoval realko kot France Prešeren. Veselo sem odšel v današnjo osnovno šolo in se odločil, da popravim uspeh brez računalnika in mobilnega telefona.
Tilen Majerle, 6. a
mentorica: Tanja Lavrič
