Ko gre za načrtna, pogosto tudi ponavljajoča se sovražna dejanja do šibkejšega ter za očitno neravnovesje moči med nasilnežem in žrtvijo, govorimo o medvrstniškem nasilju. Posledice le-tega so izrazito negativne, tako za žrtve, kot za tiste, ki ga opazujejo ali izvajajo. Pri povzročiteljih nasilja hitro naletimo na mit, da je to manj uspešen učenec, ki hoče nekaj dokazati, ki je bil sam žrtev nasilja… Izkaže pa se, da so nasilneži pogosto socialno spretni, priljubljeni učenci, ki s svojo ciljno agresivnostjo »splezajo« na vrh (razredne) hierarhije. Pomembno pa je, da se zavedamo, da je izvajalec nasilja (ne glede na svoje pretekle izkušnje) samostojno sprejel odločitev, da je nasilen. Zato je pomembno, da imamo do tega ničelno toleranco in da ukrepamo.
Ker je mitov o nasilju še precej in ker želimo ravnati preventivno, smo na naši šoli organizirali predavanje, ki ga je vodila Sanda Štemberger, policistka kriminalistka s kočevske policijske postaje. Cilj predavanja je bil učencem zadnje triade predstaviti mehanizem nasilja, vrste, sankcije, jih naučiti, kako ukrepati ob nasilju in jim dati tudi možnost aktivne debate na to temo. Ravno slednje se izkaže kot zelo dobra strategija preprečevanja nasilja, saj učenci prepoznajo stališča sošolcev in se potem tudi lažje izpostavijo.
Na predavanju je ga. Sanda predstavila vsa zgoraj omenjena področja in tudi dejstvo, da z dopolnjenimi 14 leti mladostnik postane kazensko odgovoren za svoja dejanja. Veliko časa je bilo namenjenega psihičnemu nasilju, ki je predvsem zaradi družabnih omrežij v porastu. Gre za nasilje, ki je dolgotrajno, saj žaljive besede, slike ali posnetki dlje časa krožijo po spletu in tako tudi dlje časa povzročajo stisko žrtvi. Obenem pa ga je težko zaznati, mnogo težje kot npr. fizično nasilje, kjer so posledice hitro vidne. Pri psihičnem nasilju preko spleta je ga. Sanda učencem jasno povedala, da gre za kaznivo dejanje tudi, ko učenci neprimerno vsebino le pošljejo naprej nekomu drugemu. Zato so učenci dobili jasna navodila, kako ukrepati v takšnih primerih.
Vloga staršev – žrtev običajno le težko pove, da se ji dogaja nasilje – nasilnež, pa da ga izvaja. Zato je za starše bistveno, da ste pozorni na spremembe v otrokovem vedenju. Če jih zaznate, bodite v pogovoru podporni in razumevajoči, v ukrepih pa odločni. Pomoč lahko poiščete tudi pri šolski svetovalni službi.
Naše predavanje je bilo zaključeno s pogovorom o prijaznosti. Prijaznost, empatija in strpnost so tisti varovalni dejavniki, ki močno pripomorejo, ko je na dlani odločitev ali biti nasilen ali ne. Omenjenega pa se v veliki meri naučimo predvsem doma, v naših odnosih z najbližjimi. Zato lahko prav vsak od nas veliko pripomore, da bo nasilja v naši družbi manj.
Psiholog na OŠ Zbora odposlancev: Peter Gradišar
