S Kęstutisom Kasparavičiusom, litovskim pisateljem in ilustratorjem, smo izdelali dve žirafi
V torek, 11.4., je naše otroke, ki sodelujejo v mednarodnem bralnem projektu Naša mala knjižnica, ki ga organizira KUD Sodobnost International, obiskal Kęstutis Kasparavičius, svetovno priznani litovski avtor knjig za otroke. Pisatelj in ilustrator je prejel številne državne in mednarodne nagrade in priznanja. Napisal je več kot petdeset knjig, ki jih otroci lahko berejo v sedemindvajsetih jezikih. Založba Sodobnost International je v Knjižnici Kočevje organizirala tri delavnice z umetnikom za otroke vrtca in osnovne šole. Za našo šolo so pripravili dve delavnici, kjer so otroci skupaj z umetnikom naslikali dve žirafi v naravni velikosti (5m). Žirafi je ilustrator narisal oblečeni v lepi obleki in nakit, saj sta se odpravljali na ples, otroci pa so ju pobarvali. V prvi skupini so otroci svojo žirafo poimenovali Liska, v drugi pa Lola. V ustvarjanju z umetnikom so vsi neizmerno uživali in v obeh delavnicah uspeli pobarvati obe gospodični žirafi. Liska in Lola bosta v družbi žirafe Pike, ki so jo barvali otroci iz vrtca, razstavljeni v Knjižnici Kočevje, kasneje pa ju bomo razstavili na naši šoli. Ker pa smo celo uro predvsem vneto barvali, ga nismo imeli priložnosti kaj povprašati. Zato sem ga po zaključku delavnice prosila za en kratek intervju, ki si ga lahko preberete spodaj v prispevku pod slikam.
Meta Šilc Marincelj
Kęstutis Kasparavičius
V okviru projekta Naša mala knjižnica ste že tretjič obiskali Slovenijo, kjer izvajate likovne delavnice za otroke. Kako se počutite v Sloveniji? Kakšni so vaši vtisi?
Kasparavičius: Odgovor je zelo preprost: držav, ki mi niso všeč, ne obiskujem. Obstaja nekaj takšnih, ki mi niso všeč in kamor nikoli nisem šel, in tudi ne nameravam nikoli iti. V Sloveniji pa sem tokrat že tretjič. Tu se dobro počutim.
Vaše zgodbe za otroke, ki navdušujejo tudi nas odrasle, so prisrčne, duhovite in polne modrosti. Zelo pozorno, natančno opazujete svet in ustvarite izvirne, humorne zgodbe. Se vam zgodba utrne mimogrede, ko opazujete predmete, živali, življenje?
Kasparavičius: Proces nastajanja ideje je zelo skrivnostna stvar, ki jo je včasih težko razložiti. Mnogo dejavnikov vpliva na moje zgodbe, čeprav ne ravno neposredno, tudi lastno spreminjanje in razvijanje osebnosti. Pa države, ki jih obiščem, in ljudje, ki jih srečujem na potovanjih, me navdihujejo.
Vaše ilustracije so izdelane s skrbno natančnostjo in pozornostjo. So vas kateri slikarji posebej navdihovali?
Kasparavičius: Klaus Ensikat, nemški ilustrator, je bil moj največji zgodnji vpliv. Potem pa sem veliko sodeloval z nemškimi založbami, ki so me usmerile stran od tega načina, tako da sem od takrat močno spremenil svoj slog in se oddaljil od njegovega. Trenutno imam kar nekaj priljubljenih ilustratorjev, ki jih občudujem, a konkretno ne sledim nobenemu izmed njih. To sta na primer Shaun Tan in Anthony Browne ter še veliko takih, ki so dobili Andersonovo nagrado ali nagrado Astrid Lindgren.
Kakšno je bilo vaše otroštvo? Kako je vplivalo na vaše pisanje in ilustriranje?
Kasparavičius: Otroštvo je zelo pomembno, za vsakogar verjetno. Še posebno, če si umetnik, so začetki zelo pomembni za tvojo pot. Moje otroštvo je potekalo v šestdesetih letih, ki so bila v naši deželi zelo temno, sivo obdobje, nič kaj zabavno. Imel pa sem srečo, da sem živel na zelo posebnem kraju. Z družino (s starši in dvema starejšima bratoma) smo živeli v zapuščenem dvorcu, kjer sta starša ustanovila osnovno šolo. To je bila ogromna zgradba iz rdečih opek z gromozanskim podstrešjem, poleg je bil star park z malim jezerom. Zdi se mi, da v največji meri moje zgodbe prihajajo od tam.
Ilustrirali ste tudi zgodbe drugih slavnih avtorjev (Andersena, Collodija, Hoffmanna, Dostojevskega…) Še vedno ilustrirate tudi za druge pisatelje?
Kasparavičius: Svojo ustvarjalno pot delim na dve obdobji. Včasih sem veliko ilustriral za druge, ko pa sem začel sam pisati, sem s tem zaključil. Zdaj ilustriram le še svoje zgodbe, kar mi daje veliko svobode, ki je ne bi več zamenjal. Sedaj ne bi več ilustriral niti najboljšega avtorja.
Iz vaših zgodb veje sporočilo, da je življenje lepo in bogato v drobnih vsakdanjih preprostostih. To je bogata popotnica, ki ste jo verjetno predali tudi svojim otrokom.
Kako ste prepletli vlogi starša in umetnika?
Kasparavičius: Imam štiri otroke in nekdo me je enkrat vprašal, če so mi bili kdaj v napoto. Moj odgovor je bil, da sem bil verjetno večkrat jaz v napoto njim. Nikoli nisem imel svoje delavnice, ateljeja, vedno sem risal sredi dnevne sobe, otroci in pes pa so letali okoli mene, a me niso motili. Prej sem jaz motil njih. Zgodaj sem tudi nehal vzgajati svoje otroke, saj sem ugotovil, da nisem kaj dosti pametnejši od njih, in da me lahko tudi oni veliko naučijo. Še danes je tako.
Verjetno ste veliko ustvarjali tudi skupaj z njimi. Se je morda tudi kateri izmed vaših otrok odločil za umetniški poklic?
Kasparavičius: En sin je dokončal likovno akademijo, a trenutno dela na področju oglaševanja. Drugi je poskusil, a mu tam ni bilo všeč. Na splošno sem mnenja, da otrok ni smiselno siliti v določeno smer ali kariero, pomembno je, da najdejo svojo pot, ki jim je najbolj všeč.
Najlepša hvala za pogovor. Želim vam še veliko užitkov ob ustvarjanju in srečevanjih z bralci in upam, da bomo dobili še mnogo prevodov vaših zgodb v slovenščino.
Kasparavičius: Tudi jaz si to želim.
