Draga učenka, učenec…
Danes se obračam spet tebi… 10. dan se učimo na daleč, 10. dan raziskujemo nekaj novega – še vedno, tako ti, kot tudi mi in verjemi, da tudi starši, ter vsi ostali, ki smo se skupaj našli v tej nezavidljivi situaciji…
10 dni je bilo prvo obvestilo o zaprtju šol na začetku. Verjetno se še spominjaš četrtka, 12. 3. 2020, ko se je tudi v tebi verjetno »dogajalo« od razburjenja, ko se je razvedelo, da se bodo šole zaprle in še ni bilo nekega posebnega strahu pred virusom… Verjamem, da moje objave kolikor toliko redno bereš in ti je že večinoma jasno, da pač to začetno obvestilo ne bo držalo in je 10 dni preraslo v nedoločen čas.
Pa danes ne bova razmišljala o tem. Danes ti bi rad povedal, da je potrebno v preizkušnjah, kar to trenutno nedvomno je, ostati pozitiven in gledati na vse skupaj s pozitivnega stališča…
Gotovo se ti v teh dneh po mislih podi kaj od naslednjega:
– Nikamor ne morem in tu sem kot v zaporu. Vse je tako bedno, dolgočasno, pa še starši mi težijo..
POMISLIVA in POVEJVA DRUGAČE: Imam dom, toplo mi je, imam telefon, računalnik in doma sem zato, da najprej obvarujem sebe, potem pa s tem dejanjem pomagam vsem šibkejšim in to je največ kar lahko dam. S tem sem odgovoren… Pa nadalje – kako kulsko je imeti šolo na daljavo in take učitelje, ki me vabijo, da jim pišem, da se z njimi pogovorim… Na ta način pa res ne more biti vse enako… In spet – kako dobro je imeti v teh trenutkih doma starše. Saj včasih res zahtevajo, a kako bi v teh trenutkih preživel brez njih, brez njihove podpore… Srečen sem, da jih imam. Le kako je sedaj otrokom, ki jih nimajo?
– Ne morem do prijateljev, do babike, dedija, tete… Ni pravično…
RECIVA RAJE TAKOLE: mlad sem, tehnologijo kar dobro poznam in jo bom v tem času kar najbolje izkoristil. Preko Skypa, Snapchata, iger sem lahko v stalnem kontaktu s prijatelji in še nekaj bom storil – babiko, dedija bom naučil uporabljati moderno tehnologijo in se bom z njimi povezal, da se bomo videli… Pametni telefoni omogočajo videoklic… Presrečna bosta in tudi jaz… Pravici bo zadoščeno in jaz bom pokazal z odgovornim obnašanjem kako rad jih imam…
– In če zbolim in kaj če se šole sploh več ne odprejo? Kaj pa če zboli kdo od mojih dragih?
BODI OPTIMISTIČEN: mlad sem, poln energije in tudi če zbolim, verjetno tega ne bom niti preveč čutil. Prebolel sem že ogromno prehladov in viroz, tako da tudi tu ne bo težav. In jasno je, da so zdravniki dejali, da otroci in mladi nimajo težkega poteka. Bom pa v primeru, da zbolim, ZELO previden, da ne bom hodil med starejše, pri katerih lahko poteka bolezen težje…
Če pa zboli kdo od mojih, pa vem, da živimo v državi, ki je zelo dobro pripravljena na virus in bodo zdravniki gotovo pomagali in pozdravili vsakega, če se bomo le mi držali omejitev.
Šole se bodo kmalu odprle, gotovo takrat, ko bo varno, da se prosto gibljem in ne širim virusa. In takrat vem, da bom do prijateljev še boljši prijatelj… Naši odnosi bodo še boljši.
Torej iz zapisanega sledi samo eno – gotovo se bo vse uredilo in takrat bomo vsi srečni ponovnega snidenja. In takrat bomo to znali še bolj CENITI…
Bodi dobro, govori, bodi v stiku doma in daljavo s »svojo ekipo«. In seveda piši učiteljem ali pa meni, če te karkoli zanima, skrbi, če je v kakih navodilih česa preveč…
In zate ter starše včerajšnji rezultati – 15 brisov, vsi NEGATIVNI… Čestitam tebi in staršem za dolžno skrb, bravo Kočevje in bravo Kočevci… Dajmo biti tako pridni še naprej, da se čimprej vidimo…
Peter Pirc, ravnatelj
